Pokritost ledu v Arktičnem oceanu je padla na drugo najnižjo raven, odkar so se leta 1979 začela satelitska opazovanja, so v ponedeljek sporočili ameriški vladni znanstveniki.
Do tega meseca je le enkrat v zadnjih 42 letih zamrznjena lobanja Zemlja pokrila manj kot 4 milijone kvadratnih kilometrov (1,5 milijona kvadratnih milj).
Arktika bi lahko svoje prvo poletje brez ledu doživela že leta 2035, raziskovalci so prejšnji mesec poročali v reviji Nature Climate Change.
Toda vse, kar topi sneg in led, ne dviguje neposredno morske gladine, tako kot taljenja kockov ledu ne razlije kozarca vode, ki se postavlja nerodno vprašanje: koga briga?
Res je, da je to slaba novica za polarne medvede, ki so po nedavni raziskavi že na poti do izumrtja.
Da, to zagotovo pomeni globoko preobrazbo pomorskih ekosistemov v regiji, od fitoplanktona do kitov.
Kot kaže, obstaja več razlogov, da skrbijo zaradi stranskih učinkov krčenja arktičnega morskega ledu.
Morda najbolj temeljna ideja, pravijo znanstveniki, je, da krčenje ledenih plošč ni samo simptom globalnega segrevanja, ampak gonilna sila.
"Odstranjevanje morskega ledu izpostavlja temni ocean, ki ustvarja močan mehanizem povratnih informacij," je za AFP povedal geofizik Marco Tedesco z zavoda za zemeljsko univerzo Columbia.
Ko pa je bila zrcalna površina nadomeščena s temno modro vodo, se je absorbiral približno enak odstotek toplotne energije Zemlje.
Tu ne govorimo o površini žiga: razlika med povprečno minimalno ledeno ploščo od leta 1979 do 1990 in najnižjo točko, zabeleženo danes, je več kot 3 milijone kvadratnih kilometrov - dvakrat večja od Francije, Nemčije in Španije skupaj.
Oceani že absorbirajo 90 odstotkov presežne toplote, ki jo proizvajajo antropogeni toplogredni plini, vendar to prihaja do stroškov, vključno s kemičnimi spremembami, masivnimi morskimi toplotnimi valovi in ​​umirajočimi koralnimi grebeni.
Zemeljski kompleksni podnebni sistem vključuje medsebojno povezane oceanske tokove, ki jih poganjajo vetrovi, plimi in tako imenovani termohalinski obtok, ki ga poganjajo spremembe temperature ("toplina") in koncentracija soli ("slanica").
Tudi majhne spremembe v transportnem traku oceana (ki potuje med polja in segajo vse tri oceane) imajo lahko uničujoče učinke na podnebje.
Na primer, pred skoraj 13.000 leti, ko je Zemlja prešla iz ledene dobe v medglacialno obdobje, ki je omogočilo uspeh naših vrst, so globalne temperature nenadoma padle za nekaj stopinj Celzija.
Geološki dokazi kažejo, da je deloma kriva upočasnitev termohalinskega obtoka, ki jo povzroči ogromen in hiter priliv hladne sladke vode iz Arktike.
"Sladka voda iz taljenja in zemeljskega ledu v Grenlandiji moti in oslabi zalivski tok," del tekočega traku, ki teče v Atlantskem oceanu, je dejal raziskovalec Xavier Fettweiss z univerze v Liegeu v Belgiji.
"Zato ima zahodna Evropa na isti širini blažjo podnebje kot Severna Amerika."
Ogromna ledena plošča na kopnem na Grenlandiji je lani izgubila več kot 500 milijard ton čiste vode, ki so vse pritekle v morje.
Znesek rekorda je deloma posledica naraščajočih temperatur, ki se na Arktiki dvigajo z dvakratno hitrostjo kot preostali del planeta.
"Več raziskav je pokazalo, da je povečanje poletnih arktičnih vrhov deloma posledica minimalnega obsega morskega ledu," je za AFP povedal Fettwiss.
Glede na študijo, objavljeno v reviji Nature v juliju, je trenutna usmeritev podnebnih sprememb in začetek poletja brez ledu, kot jo je opredelila medvladna skupina ZN na podnebnih podnebnih ploščah, manj kot milijon kvadratnih kilometrov. Do konca stoletja bodo medvedi resnično stradali do smrti.
"Človeško povzročeno globalno segrevanje pomeni, da imajo polarni medvedi poleti manj in manj morskega ledu," je za AFP povedal glavni avtor študije Stephen Armstrup, glavni znanstvenik pri Polar Bears International.