Pokritost z ledom v Arktičnem oceanu je padla na drugo najnižjo raven od začetka satelitskega opazovanja leta 1979, so v ponedeljek sporočili znanstveniki ameriške vlade.
Do tega meseca je le enkrat v zadnjih 42 letih Zemljina zamrznjena lobanja pokrivala manj kot 4 milijone kvadratnih kilometrov (1,5 milijona kvadratnih milj).
Arktika bi lahko doživela svoje prvo poletje brez ledu že leta 2035, so prejšnji mesec poročali raziskovalci v reviji Nature Climate Change.
Toda ves ta taljeni sneg in led neposredno ne dvigneta gladine morja, tako kot taleče se ledene kocke ne polijejo kozarca vode, kar postavlja nerodno vprašanje: koga briga?
Resda je to slaba novica za severne medvede, ki so po nedavni študiji že na poti v izumrtje.
Da, to zagotovo pomeni globoko preoblikovanje morskih ekosistemov v regiji, od fitoplanktona do kitov.
Izkazalo se je, da obstaja več razlogov za zaskrbljenost zaradi stranskih učinkov krčenja arktičnega morskega ledu.
Znanstveniki pravijo, da je morda najbolj temeljna ideja ta, da krčenje ledenih plošč ni le simptom globalnega segrevanja, ampak gonilna sila za njim.
"Odstranitev morskega ledu razkrije temni ocean, kar ustvari močan povratni mehanizem," je za AFP povedal geofizik Marco Tedesco z Inštituta za Zemljo Columbia University.
Ko pa je zrcalno površino zamenjala temno modra voda, je bil absorbiran približno enak odstotek toplotne energije Zemlje.
Tu ne govorimo o površini žiga: razlika med povprečnim minimumom ledene plošče od leta 1979 do 1990 in najnižjo točko, zabeleženo danes, je več kot 3 milijone kvadratnih kilometrov – dvakrat več kot v Franciji, Nemčiji in Španiji skupaj.
Oceani že absorbirajo 90 odstotkov odvečne toplote, ki jo proizvajajo antropogeni toplogredni plini, vendar ima to svojo ceno, vključno s kemičnimi spremembami, ogromnimi morskimi vročinskimi valovi in ​​umirajočimi koralnimi grebeni.
Kompleksni podnebni sistem Zemlje vključuje med seboj povezane oceanske tokove, ki jih poganjajo vetrovi, plimovanje in tako imenovano termohalinsko kroženje, ki ga poganjajo spremembe temperature (»toplota«) in koncentracije soli (»slanica«).
Že majhne spremembe v oceanskem tekočem traku (ki potuje med poloma in se razteza čez vse tri oceane) imajo lahko uničujoče učinke na podnebje.
Na primer, pred skoraj 13.000 leti, ko je Zemlja prešla iz ledene dobe v medglacialno obdobje, ki je naši vrsti omogočilo uspevanje, so globalne temperature nenadoma padle za nekaj stopinj Celzija.
Geološki dokazi kažejo, da je delno kriva upočasnitev termohalinskega kroženja, ki ga povzroča ogromen in hiter dotok hladne sladke vode iz Arktike.
"Sladka voda iz talečega se morskega in talnega ledu na Grenlandiji moti in oslabi Zalivski tok," del tekočega traku, ki teče v Atlantskem oceanu, je dejal raziskovalec Xavier Fettweiss z Univerze v Liegeu v Belgiji.
"Zato ima Zahodna Evropa milejše podnebje kot Severna Amerika na enaki zemljepisni širini."
Ogromna ledena plošča na kopnem na Grenlandiji je lani izgubila več kot 500 milijard ton čiste vode, ki je vsa iztekla v morje.
Rekordna količina je deloma posledica naraščajočih temperatur, ki na Arktiki naraščajo dvakrat hitreje kot drugod po planetu.
"Več študij je pokazalo, da je povečanje poletnih arktičnih vzponov deloma posledica minimalnega obsega morskega ledu," je za AFP povedal Fettwiss.
Glede na študijo, objavljeno julija v reviji Nature, je trenutna pot podnebnih sprememb in začetek poletja brez ledu, kot je opredelil Medvladni odbor ZN za podnebne spremembe, manj kot 1 milijon kvadratnih kilometrov.do konca stoletja bodo medvedi res umrli od lakote.
"Globalno segrevanje, ki ga povzroči človek, pomeni, da imajo polarni medvedi poleti vedno manj morskega ledu," je za AFP povedal glavni avtor študije Stephen Armstrup, glavni znanstvenik pri Polar Bears International.