Ameriški vladni znanstveniki so v ponedeljek sporočili, da je pokritost Arktične oceanske zveze s pakirnim ledom padla na drugo najnižjo raven od začetka satelitskih opazovanj leta 1979.
Do tega meseca je Zemljina zamrznjena lobanja v zadnjih 42 letih le enkrat prekrila manj kot 4 milijone kvadratnih kilometrov (1,5 milijona kvadratnih milj).
Raziskovalci so prejšnji mesec v reviji Nature Climate Change poročali, da bi Arktika lahko doživela prvo poletje brez ledu že leta 2035.
Toda vse to taljenje snega in ledu ne dvigne neposredno morske gladine, tako kot taljenje ledenih kock ne razlije kozarca vode, kar sproža nerodno vprašanje: Koga to sploh briga?
Resda je to slaba novica za polarne medvede, ki so po nedavni študiji že na poti do izumrtja.
Da, to zagotovo pomeni globoko preobrazbo morskih ekosistemov v regiji, od fitoplanktona do kitov.
Kot kaže, obstaja več razlogov za zaskrbljenost zaradi stranskih učinkov krčenja arktičnega morskega ledu.
Morda najbolj temeljna ideja, pravijo znanstveniki, je, da krčenje ledenih plošč ni le simptom globalnega segrevanja, temveč njegova gonilna sila.
»Odstranjevanje morskega ledu razkriva temni ocean, kar ustvarja močan mehanizem povratnih informacij,« je za AFP povedal geofizik Marco Tedesco z Inštituta za Zemljo Univerze Columbia.
Ko pa je bila zrcalna površina zamenjana s temno modro vodo, se je absorbiral približno enak odstotek Zemljine toplotne energije.
Tukaj ne govorimo o površini žigov: razlika med povprečnim minimumom ledene plošče od leta 1979 do 1990 in najnižjo zabeleženo točko danes je več kot 3 milijone kvadratnih kilometrov – dvakrat več kot Francija, Nemčija in Španija skupaj.
Oceani že absorbirajo 90 odstotkov presežne toplote, ki jo proizvajajo antropogeni toplogredni plini, vendar to ima svojo ceno, vključno s kemičnimi spremembami, ogromnimi morskimi vročinskimi valovi in ​​umiranjem koralnih grebenov.
Zemljin kompleksen podnebni sistem vključuje medsebojno povezane oceanske tokove, ki jih poganjajo vetrovi, plimovanje in tako imenovana termohalinska cirkulacija, ki jo poganjajo spremembe temperature (»toplota«) in koncentracije soli (»slanica«).
Že majhne spremembe v oceanskem tekočem traku (ki potuje med poloma in se razteza čez vse tri oceane) imajo lahko uničujoče posledice za podnebje.
Na primer, pred skoraj 13.000 leti, ko je Zemlja prehajala iz ledene dobe v medledeniko, ki je omogočilo našo vrsto, da je uspevala, so se globalne temperature nenadoma znižale za nekaj stopinj Celzija.
Geološki dokazi kažejo, da je delno kriva upočasnitev termohalinskega kroženja, ki jo povzroča ogromen in hiter dotok hladne sladke vode iz Arktike.
»Sladka voda iz taljenja morskega in talnega ledu na Grenlandiji moti in slabi Zalivski tok,« je dejal raziskovalec Xavier Fettweiss z Univerze v Liegeu v Belgiji.
"Zato ima Zahodna Evropa milejše podnebje kot Severna Amerika na isti zemljepisni širini."
Ogromna ledena plošča na kopnem Grenlandije je lani izgubila več kot 500 milijard ton čiste vode, ki je vsa iztekla v morje.
Rekordna količina je deloma posledica naraščajočih temperatur, ki se na Arktiki dvigujejo dvakrat hitreje kot na preostalem planetu.
»Več študij je pokazalo, da je povečanje poletnih arktičnih najvišjih temperatur deloma posledica minimalne količine morskega ledu,« je Fettwiss povedal za AFP.
Glede na študijo, objavljeno julija v reviji Nature, je trenutna pot podnebnih sprememb in začetek poletja brez ledu, kot jo je opredelil Medvladni panel ZN za podnebne spremembe (Climate Panel), manjša od 1 milijona kvadratnih kilometrov. Do konca stoletja bodo medvedi resnično stradali.
»Zaradi globalnega segrevanja, ki ga povzroča človek, imajo polarni medvedi poleti vedno manj morskega ledu,« je za AFP povedal glavni avtor študije Stephen Armstrup, glavni znanstvenik pri Polar Bears International.